»Zakaj mi nisi povedal, da greš tja?«
»Pa saj sem mislil, da si vedela…«
»Mami, ati mi ni povedal, da gre k…«

Se vaši otroci ne pritožujejo? Blagor vam… ampak, žal mi je za njih. V zgornji pritožbi sem spregledal priznanje hčerkine potrebe po varnosti in predvidljivosti. Ni mi rekla, da sem slab oče, niti da me ne mara, še manj da terja od mene, da sem popoln, da vse naredim prav, da ji v vsem ugodim. Hotela je le povedati, da se je počutila spregledana, morda malo prestrašena, in je potrebovala potrditev. In ker sem sam to spregledal oz. ji dal premalo potrditve pomembnosti njenih potreb in s tem njene vrednosti, je šla po malo tega še k mamici. Krasno, kajne?

Včasih se otroci verjetno niso toliko pritoževali, kot se danes. Ampak, glede česa se danes pritožujejo? Ne vem, morda mi lahko pomagate. Imam tri ideje:

(1) Pritožujejo se glede tega, kar so ugotovili, da je nam pomembno.

(2) Pritožujejo se glede tega, kar so se naučili, da jim je pomembno.

(3) Pritožujejo se glede tega, kar jim je zares pomembno, kar so to njihove potrebe in vrednote.

Preizkusimo misel, da smo za vse tri izbore pritoževanj odgovorni starši:

Pri točki (1) zato, ker smo jih z zgledom npr. naučili, da smo nezadovoljni s postrežbo, kaj kmalu pa tudi npr. z učiteljičino kritiko vedenja otroka. Če prvič morda povprašam po učiteljičini reakciji, naslednjič pa resno podvomim v upravičenost učiteljičine reakcije, bo otrok tretjič, ker si želi naše intenzivne reakcije, z veseljem povedal, kako ga je nadrla, ko nečesa ni znal (seveda bo pretiraval, da nam ugodi).

Podobno svoje otroke učimo (točka 2), da so na nekaj bolj, na drugo pa manj pozorni. Danes je vse težje izluščiti, kako in koliko bo na otrokov občutek lastne vrednosti vplivala odločitev starša, da ne izpolni materialne želje ali zadovolji medijsko ustvarjene potrebe. Popularno rečeno so otroci, ki jih pretirano vzgaja potrošnja, razvajeni; sam si raje mislim, da so zanemarjeni, saj jih starši niso zaščitili pred učenjem napačnih potreb – dopustili so, da jih vzgajajo mediji in sošolci, »ki že imajo to in to«.

Če otrok pri prvih dveh točkah pridobi kopico navideznih potreb, bo malo verjetno, da se bo pritoževal glede svojih pravih potreb in vrednot (točka 3). S tem sem verjetno že nakazal, kako otroku pomagati prepoznati in zadovoljiti prave potrebe – tako, da odmikamo, ustavljamo, postavljamo meje zadovoljevanju umetno ustvarjenih potreb. Prave potrebe so odnosne (in le redko »daj«), so vezane na otrokov razvoj (in ne »trend«) in povezane z vrednotami (ne »vrednostjo znamke«). Zadovoljen posameznik je tisti, ki prepoznava svoje potrebe, razume svoja čustva in je zvest svojim vrednotam.

Ko se otroci torej pritožujejo, nam kažejo svoj svet vrednot in potreb. In takrat je čas za odnos in vzgojo! Ob pritisku otroka se torej lahko odločimo pritožbi ugoditi (imamo potrošnika), ali pa prepoznati napačno naučeno potrebo, ki terja delo starša, vzgojitelja, učitelja (potreba po usmerjanju). Prišel je namreč na okus pričakovanj in želja, ki potem, ko so zadovoljene, pustijo ravno dovolj razočaranja ter želje po še, da bo hotel še, in se pritoževal, ko tega ne bo dovolj. In bo nekoč udaril, če tega, kar smatra za upravičeno in to zahteva, ne bo dobil. In tega ne bo nikoli dovolj. Ne le pri željah pri nakupovanju.

Aktivno in zavestno starševstvo ni enostavno. Kdaj presoditi, da je res prevroče, da je ta slikica res pomembna in da res potrebuje še malo več pozornosti, kdaj pa je čas za frustracijo, morda pojasnjevanje, kako deluje svet trgovine in kdaj naj se še malo sam potrudi. Včasih pa je kar jasno, kot npr. v zgornji pritožbi hčere: prav nič ji ni mar, kaj sem takrat razmišljal ali kako samostojna menim, da je. Takrat je doživela, da je nisem upošteval. Edino smiselno je, da se ji opravičim, in se naslednjič bolj potrudim.

Še misel za konec: Ignoriranje otrokovih pritožb vodi k ignoriranju in nepoznavanju njegovih lastnih potreb, še več, vodi k prepričanju: moje potrebe niso pomembne, zato jaz nisem pomemben.