»Ne bom. Zakaj ravno jaz? A to res moram? Zakaj je to treba narediti?«
»Ker je ta naloga (konkretna zahteva, npr. pranje perila) ‘del paketa odraščanja v naši družini’©.«*
»?!?«

Zahtevanje je vzgojni postopek, s katerim starš vpliva na otroka tako, da le-ta izvede zahtevano nalogo oz. se vede v skladu z pričakovanjem starša, čeprav sam sprva tega ne želi oz. mu je to neprijetno.

Za začetek se ogrejmo kar na primeru te vzgojnice. Ne morem sicer zahtevati, da si najprej preberete prejšnje štiri, a če želite slediti spodnji vsebini, je temeljito branje le-teh zahteva, ki jo pred vas postavlja pričujoča vsebina. Torej v resnici nimate izbire. Naj vas vseeno motiviram. Pomen zahtevanja boste bolje razumeli, če si boste prej vzeli čas, da bi bolje razumeli:

(1) Zakaj je potrebno otroku omogočiti izkušnje soočanja z neprijetnostmi, ki so neizogibna sestavina življenja. Proces izgradnje zmožnosti za spopadanje s frustracijami je opisan v vzgojnici Frustriranje.

(2) Od načina »barantanja« pri že postavljenih zahtevah je odvisno, ali bomo podpirali razvoj otrokove zmožnosti, da brani svoje meje, ali pa sodelovali pri utrjevanju nezrelih vedenj. Več v Trmarjenje.

(3) Ko smo razumeli otrokovo notranje dogajanje ob frustraciji ter skušali razumeti ozadje trmarjenja, potrebujemo še motiv za postavljanje zahtev, kar nam lahko osmisli vzgojnica Prilagajanje.

(4) Zakaj v 21. stoletju tako težko postavljamo zahteve? Pojav mnogih »sodobnih« vzgojnih pristopov lahko morda pojasni naslednji razlog: ker slabo razumemo otrokovo vedenje Pritoževanje.

No, sedaj pa končno lahko začnemo. Skušajmo začetni opredelitvi zahteve in nanašanje le-te na pravkar navedene štiri teme, dodati še vzgojni pomen tega postopka: Zahtevanje je temeljna sestavina otrokovega čustvenega, socialnega in moralnega razvoja. »Joj, spet ta teorija…« Razumem vaše pritoževanje, menite, da trmarim brez razloga, da je že čas, da se malo prilagodim in končno preneham s teoretičnim frustriranjem. Bodi že konkreten, slišim. Velja.

Ati 4-letniku: »Sedaj bova dala perilo iz pralnega v sušilni stroj. Potem pa bova dala prati še barvno perilo.«
»Joj, pa zakaj ravno sedaj. Igral bi se«.
»Ker je to tvoja naloga. To je treba sedaj narediti. Saj se boš lahko potem takoj igral.«
»Ne bom… Pa to se mi ne da… Sedaj se moram igrati… To ni pravično…. Zakaj ravno jaz…«
Ati gre proti pralnici, in preizkuša razne finte: hecanje, štetje od pet do nič, od nič do pet, prepričevanje, da bova skupaj, da bo hitro minilo… Ker nič od tega ne deluje, vzame trenutno aktualno igračo in jo postavi na vidno mesto, na vrh hladilnika. Ko tudi to ne deluje, doda, da dokler ne bo opravil te naloge, ne bo večerne risanke.
4-letnik se odpravi v prostor s stroji, ati pa, da ob otrokovi utrujenosti in želji po igri ne bi bila frustracija prevelika, pomaga in naredi več kot pol dela. Hitro je narejeno, otrok pa dobi nazaj igračo in obljubo risanke.

Starš je po tem, ko se otrok ni želel odreči trenutni dejavnosti in sprejeti nalogo, ki mu tisti trenutek ni bila prijetna, uporabil dva postopka: odvzem igrače, ki ga trenutno okupira, ter grožnjo s kaznijo. Zahtevanje je torej postopek, ki neizogibno vključuje soočanje z neprijetnostjo. Če se s to neprijetnostjo otrok ne zmore soočiti sam, starš nima druge izbire, kot da otroku odvzame neko njemu prijetno dejavnost, prekine zabavo ali zagrozi s kaznijo. S tem uporabi svojo moč, da bi dosegel podreditev zahtevi, ter ga tako vodi iz (trenutnega) zastoja v priložnost za dozorevanje: vodi z začasno prekinitvijo zadovoljevanja otrokove želje (prilagajanje); vodi s poseganjem v otrokove kaprice (trmarjenje); vodi iz borbe za svojo vrednost (pritoževanje), ter je tako aktiven pri krepitvi zmožnosti soočanja z neprijetnostjo (frustriranje). To je bil primer, v katerem se je moral otrok podrediti pričakovanju, ki izhaja iz vrednot sobivanja v ožji skupnosti.

8-letnica je po tem, ko je domnevala, da je njena učiteljica kriva, da v novi razporeditvi razredov ni več skupaj s svojo prijateljico, skupaj z njo obrekovala to učiteljico. Poleg domneve, da ju je le-ta namerno ločila, je zaradi jeze in želje po maščevanju, napletala in širila zgodbo, kar je prišlo na uho tudi eni od učiteljic. O dogajanju sta razredničarki obvestili starše.
Starša sta se glede dogajanja začela pogovarjati z 8-letnico. Pomagala sta ji razumeti njena čustva razočaranja, jeze in žalosti. Vodila sta jo v razmišljanje glede (ne)primernosti njenega odziva, ter izrazila odločnost, da je maščevalnost v obliki nabiranja zaveznic proti učiteljici nesprejemljivo. Od hčerke sta zahtevala, da učiteljici pojasni svoje občutke in motive za obrekovanje ter se za svoje vedenje opraviči. 
8-letnica tega sprva ni hotela narediti (jok, upor, umikanje…). Starša sta vedela, da tu ne smeta popustiti. Vztrajala sta več dni. Po burnem čustvenem dogajanju, izmikanju in prestavljanju pogovorov, se je lotila naloge in skupaj s prijateljico sta zapisala opravičilo in ga izročili učiteljici.

V tem primeru sta starša sta kljub temu, da sta razumela hčerkino razočaranje in žalost, vedela, da bi le razumevanje njenih čustev zanjo pomenilo, da se z njenim vedenjem strinjata. Hčerka bi tako sprostila svojo čustveno bolečino, se vedla maščevalno, zaradi tega bi se čutila močno ter tako našla bližnjico izhoda iz občutkov nemoči. Občinstvo podpornic bi ji godilo, in razvila bi preprost, a zelo močan vzorec: z izločanjem drugega si pridobim pozornost, moč, se zabavam, povezujem z drugimi. To je bil primer, v katerem je bila zahteva postavljena z namenom prekinitve nadaljnjega razvoja neustreznega čustvovanja in utrjevanja neustreznih vzorcev socialnega vedenja.

12-letnica je v zadnjem tednu pridobila dve oceni, ki odražata, da se je premalo pripravila na preizkuse znanja. Mama je sumila, da so jo potegnili pogovori preko »pametnega« telefona, saj že dlje časa do njenega prihoda domov ni nikoli ničesar naredila za šolo, pa tudi po njenem prihodu je odlašala z začetkom učenja ter menjala razpoloženje, za kar ni bilo razloga v dogajanju doma. Mama je šele sedaj ozavestila, da je dopuščala kršenje pravil glede uporabe telefona. Ko sta se dogovorili za nakup telefona (mama sicer tega še ni želela tako zgodaj, a je popustila, ker so ga imele že vse sošolke), sta postavili zelo jasna pravila, in ta dogovor tudi podpisali. Mama je zaradi slabših ocen, brez dokazovanja in pregovarjanja, izrazila svojo domnevo, da je na nivo znanja vplivala uporaba telefona. Hčerka se je želela izgovarjati na nejasne zahteve učiteljev, se pritoževala čez mamino strogost, se izgovarjala, da ima sicer dobre ocene. Celo obtožila jo je, da je tiran, saj ima večina njenih sošolk telefon ves čas pri sebi. Mama je temo pogovora ves čas vračala na temo kršitve dogovora uporabe telefona. Svojo zahtevo, da v naslednjem tednu uporablja telefon le kratek dogovorjen čas, je podkrepila z grožnjo, da bo v primeru nadaljevanja tovrstne brezskrbnosti za šolsko delo, pa tudi če bo nadaljevala z izsiljevanjem in žaljenjem, do nadaljnjega lahko uporabljala le »neumni« telefon s tipkami.

Mama je vedela, da se ni zgodilo nič nepričakovanega ali izstopajočega za 12-letnico. Tudi dve slabši oceni nista bili nič groznega, še manj napoved katastrofe. Prepoznala pa je, da je hčerka začela prestopati dogovorjene omejitve, ker jo je prevzelo dogajanje, ob katerem je izgubila lastne meje, ki se jih je prej brez nejnega pretiranega vpliva držala. Poleg tega je pozabila na svoje cilje oz. pričakovanja glede načina učenja in ocen, ter si prikrivala razočaranje nad ocenama, saj so jo prej takšne ocene potrle. Mama je, poleg vzgojnega cilja držanja dogovorov in omejevanja škodljivega vpliva uporabe telefona, dala v ospredje tudi skrb za hčerkino prihodnost. Ker jo je prevzelo trenutno dogajanje in ji je upadla motivacija za šolsko delo, je mama v trenutno šibko motivacijo za šolsko delo posegla s kaznijo ter zahtevo po vrnitvi kvalitete učenja, ki je na ravni hčerkinih zmožnosti.

Potek zgornjih treh primerov postavljanja zahtev lahko prikažemo skozi naslednje faze. (1) Otrok je okupiran z lastno željo ali preplavljen s trenutnim čustvenim stanjem, za izvajanje nalog, dogovorov ali socialno pričakovanega vedenja pa sam od sebe ni motiviran. (2) Starš z zahtevo otroka iztrga iz primeža lastne želje (kar je boleče!), ter ga z vzgojnimi postopki vodi do podreditve zahtevi: da se torej vede v skladu s pričakovanjem starša ali izvede pričakovano nalogo. (3) S tem, ko je otroku pomagal sledenje lastni želji zamenjati za sledenje od zunaj postavljeni zahtevi, mu je omogočil razvoj na čustvenem, socialnem in moralnem področju. Čeprav je otroku ob tem trenutno neprijetno, se je učil vedenja, zaradi katerega bo lahko jutri bolj zadovoljen, uspešen, zmožen sobivanja in sodelovanja.

Pri nas pa ne gre tako preprosto, boste rekli. Naš ne odneha, trmast je, ne popusti; pravi, da mu je vseeno, če nima telefona. Razumem, ni preprosto, zato nadaljujmo. Obstajajo temelji, zaradi katerih bomo kljub upiranju, preusmerjanju… manj verjetno izgubili tla pod nogami. (1) Prvi se nanaša na razlog za postavljanje zahteve: vedenje, ki ga zahtevamo, mora biti zares pomembno tudi za nas. Utemeljeno mora biti v tem, kar želimo otroku sedaj in v njegovi prihodnosti ter morda tudi povezano s tem, v kakšni družbi si želimo živeti. Zahteva je torej povezana z našimi vrednotami. (2) Drugi temelj se nanaša na število zahtev in stopnjo pomembnosti le-teh. Če bomo postavili preveč zahtev hkrati, bomo sami izgubili osredotočenost, otrok pa bo našo pozornost zlahka preusmeril v ukvarjanje z manj pomembnim. (3) Seveda pa je uspešnost zahteve odvisna tudi od načina izvedbe. Ta je odvisen od naših veščin, uporabe različnih sestavin vzgoje, poznavanja vzgojnih postopkov… Če prvi temelj terja, da ozavestimo svoje vrednote in je drugi vezan na določanje prioritet, je delo na tretjem pogosto najtežje, saj si moramo priznati šibkosti, pogosto že stopnjevane občutke nemoči, ter se podati na pot učenja…

Na najpomembnejše pa smo skoraj pozabili! Zahtevanje je zelo pomemben element našega odnosa z otrokom! Prepričanje, da zahteve kvarijo ali celo onemogočajo odnos, so torej napačne! A če hočemo vzgajati z odnosom, pri odločanju o načinu uveljavljanja zahtev ne moremo mimo poznavanja otroka, predvsem razumevanja njegovega odziva na naše zahteve. Odvisno od otrokove starosti, doseženega čustvenega razvoja, temperamenta, preteklih izkušenj… moramo pri prvem otroku računati z njegovim trmarjenjem, pri drugem s potrebo po dokazovanju vrednosti, ki terja pojasnjevanje in utemeljevanje zahteve, pri tretjem se potreba po samostojnosti kaže z zamikom pokoravanja zahtevi, saj tako pokaže, da se je sam odločil slediti, pri četrtem gre za prebavljanje občutka poraza…

Vem, da sem že dolg in je tale vzgojnica kar zahtevna. Zaključek bo za koga morda še težji. Takšna pač je narava zahtevanja: uvede nas v ključno sestavino odraščanja, to je soočanje z neprijetnostjo. Posledice odraščanja brez zahtevanja so »kazni«, ki jih nihče ne naloži otroku, pa žal vseeno kmalu sledijo:

– veliko manjša zmožnost zdržati z in spoprijeti se z neprijetnimi občutki;

– nuja zadovoljevati lastne želje, zato pa tudi velika ranljivost za razvoj različnih oblik odvisnosti;

– potreba po obvladovanju/tiraniziranju drugih v smeri, da zadovoljujejo njegove želje;

– doživljanje zavrnitve s strani tistih, ki niso pripravljeni zadovoljevati njihovih želja;

– doživljanje krivice, kadar želja ni uresničena, pa tudi sovražnost do tistega, ki ne zadovolji želje;

– upiranje vsemu, kar ni sledenje njegovi želji, čeprav v resnici ne ve, zakaj se temu upira.

Saj sem rekel, da zaključek ne bo lahek. Predvidevam, da v marsikom zbuja nelagodje, frustracijo, morda strah, težnjo po umiku, zanikanju težav, ki se morda že razraščajo. Ker verjamem, da se zmožnost za soočanje pojavi šele potem, ko spregledamo oz. razumemo težave, ne bom olepševal zaključka: Brez zahtevanja je vzgoja bosa.

*»Paket odraščanja v naši družini©« je Odskokov izum, avtorsko zaščiten. Kljub temu ga lahko ozaveščeni starši brez omejitev redno uporabljate. Kako deluje? Kadar se otrok pogaja ali pritožuje čez postavljeno zahtevo, ga spomnite, da je poleg izleta tja in tja, nakupa obleke, igrače ali slaščice, del odraščanja pod vašo komando tudi delati tisto, kar mu/ji ne paše, a je to potrebno narediti. Čeprav »paket…« morda deluje kot hudomušen hec, se bojim, da imamo danes ogromno vzgojnih težav prav zaradi tega, ker smo starši, okuženi s potrošništvom, na to preprosto pozabili.
Opomba: Seveda se lahko »v naši družini« zamenja za npr. »pod našo streho«, ali pa v enostarševskih družinah z npr. »pod mojo streho«.

Zahtevanje