Kaj je to frustriranje?
Je poskus najti protiutež pojmu zadovoljevanje.
Aha, a je kaj narobe z zadovoljevanjem?
Lahko je. Premislimo, preden si odgovorimo.

SSKJ opredeli frustracijo kot duševno stanje neugodja zaradi nasprotja med željami in možnostmi, ki jih nudi okolje. Ne opredeli pa, kdaj smo novodobni starši začeli verjeti, da smo mi tisto »okolje«, čigar naloga je zadovoljevanje otrokovih želja.

Aha. A to pomeni, da naj ne zadovoljujem več otrokovih potreb, ampak jih frustriram?
Ja in ne. Pojdimo raje počasi, da česa ne pomešamo.

Pogosta zmeda staršev, ki vzgajamo v primežu potrošništva, je enačenje želja in (odnosnih) potreb. Odziven starš se bo seveda odzval na prepoznano otrokovo (odnosno) potrebo, vsaj malo pismen starš pa danes tudi že ve, da je mnogim željam nujno reči ne, saj ve, kam vodi permisivna vzgoja in zakaj so meje potrebne. Žal pa ni tako enostavno: zavrnjena želja pri otroku namreč povzroči občutke in čustva, ki znotraj odzivnega starša sproži (komplementarne) občutke in čustva. Kaj narediti z njimi? In kaj narediti z otrokovimi čustvi? Ga tolažiti, mu ta čustva prepovedati, jih preusmeriti, ignorirati ali ga zamotiti z nečim tretjim?

Pojdimo še korak nazaj. Pomembna vzgojna naloga staršev je omogočanje otroku, da doživlja svoji razvojni stopnji primerne frustracije. Namesto »omogočanje« bi lahko zapisal tudi – puščanje, namesto »doživlja« – prebavlja ter namesto »frustracije« – omejitve:

(1) Starš frustracije namreč ne povzroča, saj jo doživlja otrok znotraj sebe, lahko mu jo torej le pusti.

(2) Otroku se frustracija ne le zgodi, temveč jo tudi sam dogaja, podobno kot sam prebavlja hrano, ki jo zaužije. Frustracija mu šele prinaša možnost razvoja čustvenih »prebavil«, torej razvoj določenih »organov«, »prebavljena« frustracija pa mu šele odpre prostor za (nove) zadovoljitve (pravih) potreb.

(3) Ta vzgojna naloga se lahko odvija, dokler je otrok materialno in psihično odvisen od staršev in jih najprej celo doživlja kot tiste, ki naj bi zadovoljili njegove želje in potrebe. Prav zato lahko ne-zadovoljevanje otrokovih želja in potreb opredelimo tudi kot postavljanje omejitev, ne-jev, oz. frustriranje.

Ha, boste rekli, prva in tretja točka sta si v nasprotju. Najprej si napisal, da jo, frustracijo, otroku le pusti, na koncu pa, da je starš tisti, ki izvaja frustriranje. No, pa nadaljujmo še malo, da razbijemo to zmedo.

Varno navezan otrok bo, v prepričanju, da je njegov starš seveda tisti, ki skrbi, da mu je na svetu krasno, naslovil zahtevo po zadovoljitvi svojih potreb na svoje starše. Uglašen starš mu bo prave potrebe bodisi zadovoljil, bodisi pomagal, da jih zadovolji sam. Preveč ljubezni ne more škodovati – ampak kaj, ko vse potrebe in želje niso povezane le z izkazovanjem ljubezni – npr. ta, da otrok začne uživati ob moči, ki jo ima nad staršema. Vržem igračo, in ati jo pobere. Zaželim si čokolado, in mami jo kupi. Ko se atiju ne da več in mami zmanjka denarja, se začne lekcija iz frustriranja. V prvi čustveni reakciji sta ati in mami slaba, kriva, morda celo zlobna, saj nista zadovoljila želje. A bodite pozorni: ne le željo po čokoladi, tudi in predvsem potrebe po moči – in jeza sporoča, da je nekdo drug tisti, ki je kriv, ki je naredil nekaj, kar ni v skladu z otrokovimi pričakovanji.

In kako sedaj početi to frustriranje? Najprej si moramo razčistiti, kaj je moje in kaj otrokovo. Njegova frustracija je njegov (razvojni) material, ki ga mora prebaviti. Moja bolečina, ko vidim otroka zoreti, je moj (razvojni) material, ki ga moram prebaviti. Ostaneva pa lahko v odnosu. Še več, odziven starš bo prepoznal, kje v prebavnem traktu se ta material zatika ter otroku posodil svoje prebavne organe v tolikšni meri, kot so njegovi še neizgrajeni. In še več: med otrokovo frustracijo bo ostal v kontaktu, celo empatični reakciji.

Če je »stari« starš predvsem znal prepoznati »trmastega« otroka in meriti čas »kuhanja mule«, bo namesto tega ozaveščen starš otroku, ki še ne zmore prebaviti cele frustracije, ponudil tolažbo in mu s tem pomagal prepoznati, da ni le jezen, temveč tudi žalosten, ker nečesa ni dobil, ter mu ponudil svoj odnos da bo tako vedel, da ne zavračamo njega, niti ne njegove želje, temveč le ne-zadovoljujemo njegove želje. Počasi bo tako lahko spoznal, da ne-zadovoljitev želje ne pomeni, da ni dober, da ga ne maramo, temveč da nekatere želje pač ne morejo biti zadovoljene, da je frustracija torej sprejemljiva. Da je vse še vedno ok.

In kaj naj s potrebo po izkazovanju moči, ki se ji otrok – kljub predelani frustraciji zaradi čokolade, ki je ni dobil – ne namerava kar tako odreči? Žal je to tema naslednje vzgojnice (aha, frustriranje!). Naj le namignem, da se del odgovora morda skriva v (odnosni) potrebi po imeti vpliv na drugo osebo in da se mnoge mule prav zato nikoli ne skuhajo…