»Včasih se je treba tudi prilagoditi«.
»Kaj je to prilagoditi?«
Hm…?

Prilagajanje pomeni, da tudi če nečesa ne želim, se mi ne da ali bi raje kaj drugega, sprejmem povabilo ali predlog po nekaj početi skupaj zato, da bi to pač počeli skupaj. Preprosto?

Šele ko sem hčerki razložil nekaj, kar sem očitno imel za preveč samoumevno, sem pomislil, da morda ta pojem počasi prehaja v pozabo. Že zveni morda malo arhaično. Ali pa morda šele sedaj ta pojem postaja problem?

Skušajmo preveriti pojem prilagajanja skozi v vzgojni teoriji najpogosteje navedene vzgojne stile:

(1) V avtoritarni »stari šoli« je bilo jasno kdo in kako se mora prilagajati. Zahtev niti ni bilo potrebno izrekati, saj je bila zahteva vse, kar je izrekel nosilec avtoritete. Potrebe posameznika niso bile pomembne. V odnosu do avtoritete se je otrok podrejal, skupina otrok pa v razmerju do avtoritet (prikrito) povezovala, med seboj pa tvorila enako strukturo odnosov – starejši je bil nosilec moči. Smer prilagajanja je bila jasna, vtkana v odnose znotraj družbe.

(2) Polpretekla (vendar še zdaleč ne pozabljena) vse-dopuščajoča vzgoja v prilagajanju vidi, seveda napačno, optimizacijo pogojev za otrokov razvoj. Zadovoljimo njegove potrebe, prilagodimo mu odnose in okolje, pa bo dozorel v zadovoljnega odraslega. Smer prilagajanja je tu torej obratna. Odrasli sledi otrokovim potrebam, oba pa slej ko prej postaneta sužnja teh »potreb«. Za starša je prilagajanje (otroku) zakon, za otroka pa neznan pojem.

(3) Novodobnih konceptov vzgoje je preveč, da bi jih lahko zaobjeli v enem terminu, zato uporabimo pogosto uporabljen pojem »demokratične vzgoje« in razmislimo o potencialnih zmotah tega pristopa. Vzemimo npr. starša, ki ima sam avtoritarno izkušnjo. Z vzgojnimi usmeritvami v demokratični stil bo čutil nemoč, slej ko prej jezo, ter se bo umaknil, ali pa odreagiral na star način. Drugi se bo lotil demokracije na manipulativni način, saj se ne bo kar tako pripravljen odreči svoji moči in svojim potrebam. Tretji bo skušal biti mediator, števec glasov ali sodnik pri žrebu. In tudi če starš preseže te in druge možne zagate, demokratična vzgoja ne more uspeti preprosto zato, ker otrok še ni razvil nekaterih sposobnosti in zato potrebuje vodenje in usmerjanje v prilagajanje.

Ne morem se znebiti občutka (popravite me prosim), da z vsakim novim »odkritjem« lastnih prej nezadovoljenih, preslišanih ali zatiranih potreb, morda celo novo teorijo otrokovega razvoja, nasedemo novi iluziji boljše vzgoje, ki pa je žal enako egocentrična (torej avtoritarna, izhajajoča iz potreb avtoritete) kot pretekla, le da menja obliko. V avtoritarni vzgoji je bila ta zakonitost: ker moje potrebe niso (bile) pomembne, tudi tvoje ne bodo. V vse-dopuščajoči: ker sledim svojim »potrebam« (potrošništvo), bom tudi tvojim (saj me to dela idealnega starša – to je tista oseba, ki optimalno zadovoljuje »potrebe«). V demokratični: želim (skorajda pravno določeno) enakovrednost zase in ker želim biti pravičen starš, seveda tudi zate, otrok.

Če zgornje hipoteze držijo, je skupni imenovalec zmot naslednji: naš odnos z otrokom, ožje rečeno vzgojno delovanje, ne izhaja iz otrokovih razvojnih/vzgojnih/odnosnih potreb, temveč naših (odraslih) prepričanj, kako bi bilo zanj prav, dobro, idealno.

Skušajmo se s potrebo po prilagajanju izmotati iz teh iluzij/idealov. Otroka, ki mu ne omogočimo, da se prilagaja, da se uči prilagajati in da nam včasih celo prav vdano služi, ko nam npr. prinese copate ali pijačo, lahko oropamo zadovoljevanja potreb po pripadnosti, biti od nekoga, temu nekomu prinesti zadovoljstvo in s tem občutek vreden in dober sem (razvojna faza »priden«). Hkrati je prilagajanje pomembno pri zapuščanju otroške egocentrične pozicije – šele frustracija, in seveda empatično sodelovanje starša oz. skrbnika pri tem, vodi v prepoznavo, da ima drugi svoje potrebe, cilje, želje (perspektiva drugega). Z naraščajočo potrebo po moči in samostojnosti bo ob razvitih veščinah otrok naravno terjal demokratično pozicijo, vendar se bo zaradi potrebe po povezanosti tudi hotel prilagoditi.

Vem, vse zapisano ni nič novega, vendar ne vidim druge poti kot uporabiti moč besede in tako dati vsaj malo protiuteži pritisku potrošniškega kapitalizma, da sledimo svojim lažnim potrebam, ki vse bolj postajajo gospodar, kateremu prilagajamo svoje življenje. Zato bi se današnja smernica za razmislek lahko glasila: učimo otroka prilagajanja, saj bo le tako lahko pridobil odnosne izkušnje, ki ga bodo oblikovale in mu pomagale spoznati in zadovoljiti prave (odnosne) potrebe, lažne pa razkrinkati in opustiti. Le v skupnosti, katere predpogoj obstoja je prilagajanje, smo lahko polni in celi.