Vzgojnice: »Starši pogosto in radi trmarimo.«
Bralci: »Ej, mi smo pričakovali, da boš povedal kaj o otrokovi trmi!«
Vzgojnice: (hm… nikakor ne bodo zadovoljni… poskusimo po ovinku). »Kaj pa, če se mi je le zareklo?«
Bralci: (naj mu bo, da ne bomo izpadli »trmasti«) »Dobro, pa povej, kar si mislil…«

Mogoče ne bo odveč najprej poudariti, da se starši veliko preveč ukvarjamo s spreminjanjem vedenja, čeprav bi lahko večino časa le skušali razumeti. Bili zraven, včasih le nekje ob robu ali celo daleč stran, ter si postavljali vprašanja o otrokovem čustvovanju in njegovih potrebah. »Nezrelo« vedenje pa bi razumeli zgolj kot to, kar danes je, torej nezrelo vedenje.

Ali pa bi prej še malo razmislili o svojem vedenju, čustvovanju in potrebah. Ker če bi začeli pri sebi, bi kaj kmalu lahko ugotovili, da je naše vedenje povezano z našim čustvovanjem, izhaja pa iz naših potreb in vrednot. In »trma« je le eden izmed načinov oz. kombinacij čustvovanja in vedenja, s katero skušamo zadovoljiti te potrebe. Škoda, ker sploh imamo ime za to »vedenje«… ali pa škoda, ker jih nimamo npr. 421, toliko kot naj bi imali Škoti besed za sneg.

Ja, starši pogosto trmarimo, a imamo pri sebi za to veliko lepši pojem »vztrajnost«, in ko »vzgajamo« svoje otroke, čutimo krepost v pojmu »doslednost«. Malce pa me skrbi, da pri tem morda pozabimo, da:

(1) trma ni le »razvojno obdobje«, temveč je lahko tudi odziv na otrokove spregledane (odnosne) potrebe,

(2) trma ne pomeni le »izsiljevanja«, torej vedenja s katerim bi otrok dosegel svoje ali premagal drugega, temveč je trma lahko že poskus iz obupa, da bi sporočil okolici, da je nekaj zanj res pomembno, da ga je potrebno jemati resno,

(3) s trmo otrok kaže, da ni le podaljšek odraslih, da ima torej svoje interese in svoje meje, ki pa jih okolica bodisi ni priznala, ali pa le-tega ni prepoznal oz. doživel v dovolj veliki meri.

No, seveda se trma kot vedenje lahko pojavi tudi takrat, ko za to ni kakšnega posebnega razloga, npr. ko je otrok utrujen, in se zato vede ter čustvuje kot nekaj let mlajši; ali je preplavljen s čustvi, ki jih še ne zna prebaviti ali jih ne razume; ali pa ko misli, da bi bil že čas, da postane »glavni« v tej družini in torej »komandira« zaradi komandiranja samega.

Takrat seveda starši ne smemo pozabiti, da otroku prehitro preveč oblasti lahko povzroča nepopravljivo škodo, saj bo namesto zorenja v smeri prilagajanja začel obvladovati okolico, ker še nima prave moči in veščin pa bo uporabljal npr. manipulacijo. Ne smemo pozabiti, da tako kot je »trmarjenje« nezrelo vedenje, je potreba »biti šef« nezrela potreba.

Druga vrsta nepopravljive škode se zgodi, če otroku »ubijamo« trmo s silo. Če starš ne razume otrokove potrebe po izražanju mej, po priznanju njegove vrednosti in pomembnosti, ali pa ne prepozna trme zgolj kot nezrelo izražanje teh potreb, ne bo razumevajoč ali sprejemajoč. Postal bo otrokov nasprotnik, otrok pa se bo z njim-staršem, kasneje znotraj sebe, lahko boril celo življenje.

Tretja oblika nepopravljive škode je zatiranje trme »v kali«. So otroci, ki se žal vdajo že vnaprej. Iz potrebe po ljubezni=preživetju, ker jim njihovi starši sporočajo, da njihov porajajoči se »jaz« razumejo kot napad nanje, se temu jazu raje odpovejo. In nikoli ne trmarijo, saj se, da bi preživeli, odločijo izbrati tisto vedenje, ki ustreza staršem. In kasneje učiteljem… »Živim, kakor želijo drugi, upam, da bodo do mene prijazni, in če ne bodo, se bom umaknil.«

Nisem vas želel prestrašiti, le spodbuditi za ozaveščeno soočanje z vsakodnevnim izzivom, npr. kako temu »vztrajniku« dati občutek, da je pomemben in da razumemo, da bi želel npr. še biti pokonci, ampak da je čas za spanje in da v tem primeru pač pričakujem podrejanje moji oblasti.

Starši, ko boste pri otroku prvič opazili nekaj, kar bi lahko dišalo po trmi, praznujte! Ne pozabite tega storiti tudi takrat, ko to zna biti še bolj neprijetno kot prvič, to je v najstniških letih! Seveda se bo trma morala preoblikovati v zrelejše vedenje, ampak pomembne potrebe pa že imajo zasnovo:

Samo-definicija: to je odnosna potreba poznati in izraziti posameznikovo edinstvenost, biti prepoznan in sprejet od drugega; je sporočanje posameznikove identitete z izražanjem nagnjenosti, interesov, idej.

Imeti vpliv na drugega: to je odnosna potreba imeti vpliv na drugega na nek želeni način; posameznikov občutek sposobnosti v odnosu se poraja iz učinka, ki ga ima na čustvovanje in vedenje drugega, npr. tako, da pridobi pozornost drugega (priredil po Erskine, Trautmann).

Ja, seveda se te potrebe izražajo pri takih »neumnostih«, kot je npr. jutranje oblačenje žab, ne-lepega vedenja za mizo ali želje po prav tisti igrači. Ja, kje drugje pa naj se? Saj ti naši junaki še ne vodijo podjetij ali izumljajo izdelkov, da bi svojo pomembnost, edinstvenost in meje dokazovali z »jezikom«, ki je razumljiv nam, odraslim. Sicer pa, ali naši »odrasli« oblastniki kaj bolj zrelo trmarijo?